Zgodovina

Občina Kobilje meri danes 1973 ha. Po podatkih iz leta 1913 je tu živelo 1109 ljudi, sedaj pa le še 643. Kobilje ima v vsej Sloveniji najnižjo letno kolicino padavin, le 741 mm. Že v letu 1208 najdemo imena za Kobilje: Kobula, nato Kebele in končno Kebeleszent-Márton ali Kobiljski Sveti Martin. Pod Kobilje je spadalo še osem okoliških naselij. Leta 1334 omenjajo listine Kobilje in Turnišce kot večji vasi z župnijskima sedežema.

Izginuli spomenik romanske arhitekture je cerkev Sv. Martina na Kobilju. Cerkev je morala biti zgrajena že pred letom 1271, kajti listina iz tistega leta ugotavlja, da je na Kobilju cerkev z obzidjem in samostanom, ne pa, da je bila takrat zgrajena. Leta 1338 o cerkvi piše, da je zidana kamnita. Kakšna je bila, si lahko predstavljamo, ker so iz tistega časa stara Turniška, Soboška in Martjanska cerkev.

Kobiljanski redovniki v samostanu so bili benediktinci. Ti kobiljanski baratje so imeli mlin na Bukovniškem potoku ob sedanji strehovski kapelici Sv. Vida. Leta 1524 je bilo od Motvarjevec do sedanje državne meje na Kobiljanskem potoku 10 mlinov.

 Nekdanje Kobilje je izginilo tam nekje za časa tridesetletne vojne (1618 – 1648). Ledinsko ime »Törektemetés« (Turško pokopališce) spominja na pohod Turkov skozi Kobiljansko dolino. Izročilo pravi, da so tam pokopali nekega turškega poveljnika, ko so se po bitki vračali domov. Še danes živo izročilo pravi, da se je z zvonika pri Sv. Martinu videlo daleč naokoli. Torej s Kobiljanskega zvonika so lahko opazili, če so se kje bližali Turki. Zažigali so kresove in bili plat zvona. Zvonovi so se slišali dalec naokoli. Turki so rekli, da lajajo. Ko so zasedli Veliko Kanižo, so Kobilje porušili. Izročilo pravi, da so ljudje v zadnji stiski zvonove in dragocenosti cerkve skrili v vodnjak, ki je bil znotraj obzidja na bregu Sv. Martina. Skrili so jih, da jih Turki ne bi odpeljali. Še dandanes so tam skriti. Nič ni nenavadnega, če je kak starejši Kobiljančar šel tam mimo in pripovedoval, da je slišal krasno, naravnost nebeško zvonjenje teh skritih zvonov in, da se mu je prikazoval redovnik, benediktinec. Na tem mestu stoji danes spominsko obeležje in lepa kapelica.

Iz vsega tega lahko razberemo, da so Turki uničili vso naselbino pri Sv. Martinu in ostala naselja, da se naselje Kobilje ni več opomoglo in je bilo imenovano Kobiljska pustinja (Kebele puszta). Naselje je bilo po opustošenju v 17. stoletju ponovno naseljeno ob Kobiljanskem potoku v 2. polovici 18. stoletja po 122 letih. Novi naseljenci so bili iz Sv. Jurija, Dobrovnika, Strehovec, Filovec, Bogojine in Bukovnice. Leta 1770 je na Kobilju živelo 176 ljudi. Lendavski urbar navaja obstoj Kobiljskih vinogradnikov. Grof je dovolil Kobiljančanom prodajati vino vse leto. V 19. stoletju je število prebivalcev raslo, krčili so gozdove in širili njive. V vas so se namnožili lončarje. Nazadnje so znali skoro vsi moški v vasi delati lonce. Glino so kopali predvsem na Törnarovem bregu, kremenjaka pa je bilo dovolj v domačem potoku. Leta 1846 so lončarji imeli svoj ceh. Konec 19. stoletja je Kobilje dobilo šolo, najprej leseno (leta 1873), dvajset let potem pa zidano. Lesene hiše so se začele umikati zidanim. Mnogi so si sami doma žgali opeko za hišo. V letu 1876 so začeli Kranjci delati v Kobiljskih gozdovih. Od Kranjcev so se Kobiljčani naučili tesati in delati z lesom. Pravijo, da je v Kobiljanskih gozdovih bilo hrastje debelo kakor lončarske peči, kar bi se reklo 2 m v premeru. 27.7.1901 se je kar 8 Kranjcev poročilo s Kobiljanskimi dekleti. Kranjci so Kobiljčane preusmerili od lončarstva k tesarstvu. Leta 1893 je žid Schwartz iz Lendave zgradil na Kobilju opekarno, v kateri so delali Italijani, pozneje pa tudi domačini. V letu 1916 je začela Našicka graditi gozdno železnico s širino 76 cm od železniške postaje Lendava v gozd Kobilje in je bila sprva dolga 23,8 km.

 Leta 1920 je prišla v vas mednarodna razmejitvena komisija. Določila je, da bo Kobilje pripadalo Jugoslaviji. V letu 1923 je bilo v šoli 154 učencev, od tega 150 Slovencev, 2 Madžara in 2 Italijana. 13. septembra 1925 je bila blagoslovljena nova cerkev Sv. Martina. Po letu 1945 se je zacela nova etapa v razvoju Kobilja. Zgrajen je bil zadružni dom, nova šola, katero so obiskovali tudi učenci iz Motvarjevec, 6 stanovanjski učiteljski blok. Naselje je dobilo elektriko, telefonske priključke, vaški vodovod. Ustanovljen je bil otroški vrtec, asfaltirane so lokalne ceste in cesta proti Dobrovniku. V letu 1974 je bilo na Kobilju odkupljeno 470.000 l mleka, kar nas je uvrstilo daleč na prvo mesto v Tovarni mlečnega prahu v Murski Soboti. V letu 1985 je bil odprt novi sodobni gasilski dom, dve leti pozneje pa tovarna UTOK Kamnik, obrat za oblazinjeno pohištvo. Zaradi izboljšanih pogojev za življenje se je zacelo zaustavljati izseljevanje in mladi ostajajo doma.

Napovednik

Trenutno ni napovedanega nobenega dogodka.

Društva v Kobilju

  • Čebelarstvo v Kobilju ima že dolgo zgodovino, saj njegovi začetki segajo v obdobje okoli prve ...
  • Društvo skrbi za popestritev dogajanja v občini ter vsako leto prireja tri večje prireditve....
  •  V društvu se želimo dotakniti čim več področij življenja, ohranjati tradicijo in v naš košček ...
  • Lovska družina Kobilje gospodari z malo in veliko divjadjo na območju Kobilja, Motvarjevcev in...
  • Gasilstvo v Kobilju deluje že več kot 120 let, društvo pa šteje 232 članov, od tega 23 operativcev.


Spremljaj nas na Facebooku